Današnji izlet vodi preko Rakitne na Notranjsko in od tam preko Postojne na nanoško pogorje. Vmes je za popestritev kar nekaj makadama. Celotna pot je dolga blizu 200 kilometrov, od tega je skupaj kar 31 kilometrov peščene podlage.
Zdaj že kar stalna praksa je pričetek poti v slovenski prestolnici in tokrat je potrebno peljati do odcepa proti Igu. Lahko z Dolenjske ceste na Perizzijevo ali pa kar direktno z obvoznice. V križišču z Ižansko cesto se usmerim naravnost proti Črni Vasi in naprej v Podpeč. Tam pridem do T-križišča, v katerem se držim levo, in nato mimo »najboljšega soseda« desno proti Borovnici. Slab kilometer dalje je levo gor odcep za Rakitno. Ko se vzpenjam skozi prvo naselje, se na levem griču od blizu pokaže cerkvica Svete Ane, ki je vidna daleč naokoli in je zato priljubljena sprehajalna točka. Za mano se odpre pogled na Barje, ki ga v daljavi ob lepem vremenu zaključujejo mogočne gore. Na tem mestu sem praktično že prišel v Preserje, kjer zopet zavijem levo. Cesta se najprej malo spusti, nato sledi vzpon z lepo speljanimi ovinki. Nisem zagovornik cestnega dirkanja, ampak tu je dejansko težko peljati počasi. Naj vas opozorim, da je na tem območju ogromno kolesarjev in tudi divjadi, o čemer sem se prepričal na lastne oči, ko sem se peljal mimo samo pol minute za nesrečnim dogodkom … Oznaka ceste je 643 in vodi večinoma skozi bolj odprt gozd. Na vrhu vzpona je odcep za Krim in tam se začne odpirati čudovita dolina, kjer je zaradi svoje višine, okoli 800 metrov nad morjem, odlična klima. Rakitna je imela vrsto let otroško zdravilišče za astmatike (nisem prepričan, ali danes še deluje?) in ta podatek pove veliko o kvaliteti zraka. Pri jezeru naredim krajšo pavzo. Tu je običajno ob vikendih veliko obiskovalcev, ki se vselej radi vračajo. Priporočam vam sprehod po okolici ob jezeru.
Pot nadaljujem naprej skozi gozd in presenečen ugotovim, da so letos dokončali asfaltiranje zadnjega odseka ceste. Ker je že jesen, je ponekod na cesti listje ali pa vlažni madeži, predvsem na mestih, ki jih sonce ne doseže. Cesta je izredno zaprta, z ostrimi ovinki in zato ni tako hitra. Všeč bo predvsem tistim tehničnim voznikom. Naselja, ki sledijo, so: Pikovnik, Beč, Župeno, Gorenje Otave, Selšček in Begunje pri Cerknici. V Pikovniku se cesta prevesi, kot bi bil prelaz, in pogled se odpre prav do Snežnika. V Begunjah boste zaznali rahlo tresenje motorja, kar ne pomeni nič drugega kot grbine na asfaltu. Od tod nadaljujem po prednostni cesti skozi Cerknico in zavijem desno na glavno cesto 212 proti Uncu. Ob prihodu v Unec je pred zoženjem levo odcep za Rakov Škocjan in Postojno na 914. To je tista cesta, ki pelje mimo Rakovega Škocjana tik ob avtocesti. Vmes je tudi odcep za Kalič. Na koncu je tunel pod avtocesto in desno se lahko priključite na magistralko Postojna–Planina. Tu ne zavijem desno, ampak se peljem naravnost. Širina ceste kar preseneti, verjetno je bilo v času izgradnje v načrtu nekaj drugega … Zopet se peljem ob avtocesti in za črpalko na Ravbarkomandi. Nato sledi desni ovinek in znak stop. Tu prečkam železniško progo in pridem ven nasproti vojašnice v Postojni.
V Postojni zavijem desno proti jami, oznaka ceste je 913. Kmalu je na desni vhod v jamo in veliko parkirišče. Naprej sledita še Pivka jama in kasneje vasica Veliki Otok. Gre za smer Predjama ali Bukovje. Sledi dolg levi ovinek in krajši vzpon skozi gozd, kjer se kmalu začne odpirati razgled. V Bukovju je odcep na desno proti Podkraju in Nanosu. Kmalu pripeljem na makadam in v gozdu se orientiram samo s smerokazi. Da ste na pravi cesti, boste vedeli tudi po tabli o prepovedi odlaganja smeti, ki bo na desni strani. Treba je vedeti, da je del poti za Podkraj in Nanos na začetku skupen. Nato se pojavijo smerokazi za turistično kmetijo Abram, kar je ravno tako v redu. Cesta je na splošno dobro vzdrževana, le del, kjer s kamioni natovarjajo les, je bolj težaven. Ni razkopan, ampak na vrhu je sloj zemlje in blata, ki je v deževnih dneh bolj nestabilen. Zato sem se tistih dobrih 100 metrov peljal previdneje, saj je bil motor bolj neubogljiv, voznik pa je v tem času pozabil na mraz … Ta del poti pred turistično kmetijo se kar vleče. Pri kmetiji se odpre pogled po razgibanih vrhovih pogorja v smeri sončnega zahoda. Poleg narave in dobre hrane je tu možno videti pravega medveda. Kosmatinec biva v kletki blizu hiše.
Od tod se pot še nekoliko dvigne, nato pa se spusti in zavije desno nazaj. Del spusta je asfaltiran. Nekaj sto metrov za tem se levo nazaj odcepi cesta proti vrhu, kjer so oddajniški stolpi, se pravi proti Pleši. Začetek poti je precej strm in slab, zato je pri sami vožnji potrebno nekaj več previdnosti. Od zadnjega odcepa do vrha je okoli pol peti kilometer, iz Bukovja do vrha pa okoli 27 kilometrov. Na vrh pridem ravno ob sončnem zahodu, ki vetrovno in mrzlo pokrajino naredi bolj privlačno. V jesenskem času nam zahajajoče sonce vrže ognjeno oranžne žarke svetlobe, ki listje obarvajo v intenzivnejše in tople barve, trava, ki je drugače že izgubila barvo, pa kar oživi. Moram reči, da me je zaradi mrzlega vetra pošteno zeblo, ko sem fotografiral brez rokavic in čelade. Sem gor se splača priti vsem tistim, ki uživajo v razgledu. Najlepši je takoj po dežju in tu boste resnično navdušeni. Zadaj se razgled začne pri Javornikih v bližini, nato je desno Snežnik, kjer se hribovje počasi spušča in potem spet dvigne v Učko. Vmes, kjer se spusti, se vidi del Kvarnerja in Velebit (če imate srečo). Še bolj desno je Slavnik in blizu Vremščica. Potem je tu še Piranski zaliv v Tržaškem zalivu, ki se zapira z desne … neverjetno! Nazadnje sledi desno še nazobčena linija Dolomitov in na koncu še del Julijcev. Vtis sončnega zahoda mi ostane v mislih še dolgo na poti nazaj. Zdaj grem pri prej omenjenem odcepu z ostrim ovinkom kar naravnost in po kilometru vožnje pridem do asfalta. Tudi spust po serpentinah pobočja je zaradi spodaj ležeče pokrajine nekaj posebnega. Spodaj pridem na staro cesto med Podnanosom in Razdrtim, ki nosi oznako 12. Ta cesta že dolgo ni več tako privlačna za vožnjo, saj so gradbinci dodobra pustili sledi. Celo danes me presenetita dva kamiona, ki sopihata v klanec. Ampak ne pustim se motiti … Zgoraj se cesta priključi na staro magistralko proti morju, ki nosi oznako 409. Tam zavijem levo proti Postojni in se peljem naprej proti prestolnici. Tega dela poti ne bom opisoval, saj je večini dobro poznan. Izlet vam bo vzel najmanj 4 ure, to pa je seveda odvisno od postankov. Ko so jeseni dnevi dosti krajši in se je zaradi mraza težje spraviti na motor, so pa zato vtisi, ki jih pusti ta izlet, veliko prijetnejši. Srečno pot!
