Današnji izlet je dolg preko 300 kilometrov in zanj sem porabil praktično ves dan. Ideja se je rodila iz želje po raziskovanju stare magistralke proti Novemu Mestu in obisku Bele Krajine z našo mejno reko.
Kljub slabi vremenski napovedi pa mi je uspelo krmariti med nevihtnimi oblaki in edina slabost je bila mokra cesta. Po makadamu pa je bil to v več pogledih pravzaprav plus.
Začel sem na Škofljici, kjer sem izbral smer Šmarje Sap. Se še spomnite tistega prvega vzpona in nekaj serpentin? Cesta nosi oznako 646 in pelje skozi Grosuplje, kjer je potrebno na krožišču gledati smer Trebnje. Nato se skozi gozd peljete proti Višnji Gori. Tu je nemogoče zgrešiti komunalno deponijo, ki se pravzaprav ne vidi, saj deluje njen vpliv bolj prikrito. Hočem reči, ko boste vohali smrad, ste na pravi poti. Brez skrbi, hitro bo minil. Kar hitro boste v Višnji Gori, kjer je mene presenetil star glavni trg s cerkvijo. Cesta gre naprej desno ob avtocesti in kmalu jo spodaj prečka. Takrat ste praktično že v Ivančni Gorici. Tu se peljem samo skozi in na naslednjem križišču zavijem levo proti Šentvidu. Cesta še vedno nosi isto oznako in sedaj se držim smeri Trebnje ali Novo Mesto. Zopet se približamo avtocesti, toda tokrat na drugi strani. Tu postane cesta nekoliko širša in hitrejša. Opazen je tudi spomenik iz naše osamosvojitvene vojne. Razgled je zaradi višine nekaj posebnega. V Trebnjem je bilo potrebno zaradi prireditve narediti obvoz, drugače pa se samo peljete skozi. Za trgovinskim centrom je odcep proti Mirni Peči, kjer zavijem desno. Nato sledi razgibana cesta z oznako 651, po kateri se pripeljem do Novega Mesta. Tam ne grem skozi center in zato takoj izberem smer Metlika. Tukaj se tempo nekoliko upočasni zaradi naselja in križišč. Ker že precej časa nisem vozil tukaj, mi spremembe kar hitro padejo v oči. Predvsem se to nanaša na razne hiše. Ko se prebijem skozi naselje, se začne tista lepa ovinkasta cesta preko Gorjancev na belokranjsko stran. Označena je s številko 105. Tudi tu se opazijo spremembe v okolici. Opazijo se tudi tiste opozorilne table, ki jih zaradi njihovega sporočila ne prenašam. Na drugi strani Gorjancev sem pričakoval vsaj nekaj duha po pečenem pujsu, pa je zgleda vreme pokvarilo vzdušje. Kljub temu je razgled dokaj dober (spust v Belo Krajino).
Tudi ta cesta mi je izredno všeč in kar kmalu sem v Metliki. Tu zavijem pri cerkvi mimo pokopališča in v mesto, ki mi deluje kot bi zamrznilo v času. Dolgo me ni bilo tu, vendar sprememb ne opazim prav veliko (če odmislim večje projekte kot trgovine in črpalke). Odpeljem se proti meji in na poti mi pade v oči napis Beti. V spominu mi je ostala problematika in stečaj, omenjen v medijih, zato sem presenečen, ko ugotovim, da tovarniška trgovina še obratuje. Na hitro se ustavim in pokukam notri. Sedaj so bolj usmerjeni na perilo in najde se tudi nekaj zame. Vse deluje na pogled zelo sveže in mladostniško. Od tu nadaljujem proti Črnomlju in želim najti tisti stari avion, ki ga je tako lahko spregledati ob cesti. Nahaja se levo pri odcepu za Otok in je pravzaprav spomenik tukajšnjim dogodkom v 2. svetovni vojni (DC-3).
Malo naprej je levo odcep za Podzemelj, kjer se pelje bliže Kolpe. Ta cesta nosi oznako 919. Tu me ujamejo prve kaplje, zato se ustavim in zamenjam rokavice. Kasneje se izkaže, da sem ujel le rep nevihte, ki je pustila samo mokro cesto. Ob tej cesti je veliko možnosti za kampiranje in kopanje, le opazovati je potrebno. V kraju Dolenjci zavijem levo proti Adlešičem in se priključim na 660, ki kasneje zopet postane 919. Vmes sledijo odmaknjene vasice na gričih, ki ponujajo lep razgled (sl05). Vidi se celo Klek - hrvaška podružnica našega čarovniškega štaba na Slivnici. Opazili ga boste kot strmi zob, ki se nahaja v okolici Ogulina. Tu zgoraj se Kolpe dejansko ne vidi, bolj je opazna dolina, po kateri se vije. Ko pridem v Vinico, zavijem desno in na naslednjem križišču levo. Cesta še vedno nosi isto oznako. Končno sledi spust v dolino in Kolpa postane bolj otipljiva.
Tu drugič ulovim nevihto in počakam 15 minut, potem pa nadaljujem. Nato se nadaljuje opazno nova in široka cesta, ki se zoži samo preko vasic. Pri kraju Špeharji se začne makadam v dolžini dobrih štirih kilometrov.
Ustavim se pri odcepu za Radence, kjer se odpre pogled na dolino (sl09), nato pa zavijem dol. Že ves dan se mi v mislih podi dobro pečena postrv in vedno bliže sem. Tu imate veliko možnosti za kampiranje, raftanje ali spust z raznovrstnimi čolni. Tudi kolesarjenje je zelo prijetno. Po dobrih sedmih kilometrih pridem v Prelesje in si pri »Madroniču« privoščim tisto ribo. Ta gostilna je pravzaprav znana prav po pečenih postrveh, ki so resnično odlične. Drugače imajo tudi jedi iz roštilja in možnost nočitve. Več informacij na tel 031 627952 ali mail Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.. Od tu do Fare je približno 22 kilometrov ozke asfaltne ceste, ki ni primerna za dirkanje. Treba je paziti na kolesarje in obcestno dogajanje, ki je v letnem času kar precejšnje. Dolina se širi in oži, v bližini pa stalno teče Kolpa. Tu je veliko prostora za uživanje, samo čas je treba najti. Prijetno izkušnjo imam tudi v kraju Laze pri Predgradu, kjer smo pri »Skenderju« kampirali in raftali.
Cesta se priključi magistralki v kraju Fara, ki je praktično le nekaj kilometrov od mejnega prehoda Brod na Kolpi. Tu zavijem nazaj proti Kočevju in cesta nosi oznako 106. Sledijo lepi in hitri ovinki proti Kočevju in nekako ni možnosti za opazovanje okolice. V Kočevju bi želel omeniti picerijo Luigi, ki se nahaja za avtobusno postajo. Nekajkrat preizkušeno in vedno je bilo super. Ker še nisem potešil lakote po vožnji, se odpravim proti jezeru, ki se nahaja, če se držite v prvem križišču desne, v drugem pa naravnost. Kmalu se da opaziti smerokaz levo proti jezeru in to je to. pričakoval sem nekaj manjšega in zato sem kar presenečen. (sl15) Opazim tudi nekaj sprehajalcev in celo šotor. Mislim, da ni potrebno govoriti dalje…
Ker pa želim priti na partizansko magistralko, pa nadaljujem po 917 skozi vasico Željne v Kočevski Rog. Table označujejo smer Baza 20 in kmalu sem na makadamu, ki ga je okoli 24 kilometrov. Vmes je delček asfalta in veliko množičnih grobišč. Mene je to pravzaprav presenetilo, saj sem pričakoval enega – tistega, ki so ga omenjali v medijih. Drugače se vmes dvignete preko 800 metrov, vendar ni razgleda, samo gozd in veliko odcepov. Cesta je lepo označena in kmalu se pojavi tudi označba Podturn, ki pove kje pridem ven. Asfalt se začne že malo prej in na enem mestu je gozd malo razredčen tako, da se vidi po dolini. Pot nadaljujem po dolini Krke mimo Dvora in Žužemberka proti Ivančni Gorici, kjer sklenem začeti krog. Na poti me zaustavi mož v modrem in opravi kontrolo dokumentov. Pove, da to izvajajo vsak konec tedna, saj je tu precej motoristov. Cesta je res lepa za preizkus sposobnosti, sploh tista preko Dvora do Kočevja, čeprav so leta že naredila svoje. Lepa je tudi za turistično križarjenje in obisk omenjenih krajev, katerih rojstvo sega precej nazaj.
Upam, da vas makadam ne bo ustavil ali vam vzel volje za raziskovanje. Srečno pot!
